»Priznam: težko pišem. Le jecljam. Jaz, pesnik, mojster klasičnih oblik, profesor verza. Bilo bi me sram, če bi študentje vedeli. A dotik peresa in papirja me paralizira. Nerodno raste pesem iz tišine.«
»In ko bom umrl, / bom umrl // zato, / da me bodo / brali.«
»Je umetnost / norost? Odgovori mi, / pogosto me namreč zanese / do skrajnega roba. // In če je rob / že del skrajnosti?«
»Ko si daleč / od mene, sem tudi jaz / daleč od sebe.«
»nebo je prazno // bogovi so umolknili // zapustili so nas / na zapečatenem planetu«
»Pišem, pišem, pišem! / Ker mi misli / neverjetno hitro grejo, / pišem, kar zapišem.«
»V meni se prebuja strast bataljona / mladih moških, padlih v bitki. / Volk sem, preoblečen v ovčko. / In ti me hočeš ovčko / in ti me hočeš volka.«
»Vsako jutro sem postavljen pred enako zadrego: kako začeti tekst, kako vstopiti v zven ritma, najti idejo, ki mi bo odprla vrata v stišanost.«
»Je lopato mogoče zasaditi / v oster sneg / in izvleči roso? / In iztisniti limono / v kozarec / ter popiti čokolado? / Dvoplastnost, dvoplastnost, / še vedno / nas povsem / razorožiš.«
»Vse to nas zapušča kot / hitra gazela. Nas je že zapustilo in se / še krepi. Rob! Kje je rob?«
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju